DI Kranjska Gora: Aprilski izlet na Kozjansko
19. april 2012 - Kaj je april? Velikokrat se vprašam, kaj in kako vidim ta pomladni mesec. Pri tem razmišljanju me vedno preseneti misel, kot da od januarja potujem po zelo lepi a ozki soteski z zimskimi pejsaži. Vse v nekakšnem snu in pričakovanju nekaj novega. Ko pa se na obzorju pokaže mesec april, se pred mano odpre širna plana v tisočih niansah zelenih barv, katera površina ima nad zeleno podlago na tisoče vrst, vseh mogočih oblik raznobarvnega cvetja. Vsa okolica dehti. Vetrič nosi vse mogoče prekrasne vonjave in prijetne arome. Vsak cvet ima na stotine obiskov vseh vrst letečega življenja, brez katerega ne bi bilo druge pomladi. Seveda imam v mislih čebelice, čmrlje in sto in sto drugih žuželk, ki so od jeseni čakale na to medeno ponudbo. Ja ta medena ponudba pa ni zastonj! Vsak zalogaj medičine se plača s prenosom tovora peloda, katerega cvetlica naloži na nožice obiskovalca, in ta ga ne zavedno prenaša na druge cvetove. Tako se rodi spočetje nove rastlinice, ki bo nas razveseljevala sledečo ali pa še kakšno pomlad pozneje.
Tudi višje v zraku se čuti novo življenje. Po marčevskem Gregorjevem, se je ustvarilo na tisoče novih ptičih družin. Vsi hitijo ustvarjati gnezda za valilnico novega življenja, novih članov leteče aviacije naše narave.
Z aprilom se je ustvarilo novo obdobje, vse je oživelo, od narave, do vseh vrst drugega zemeljskega življenja. Ja tudi ljudje smo se prebudili iz nekega pol sna, ki traja od novembra do konca marca. Vsi hitimo urejati okolico naših “gnezd” domov, pojavlja se množica na novo obdelanih površin in vrtičkov, ki bodo naša paša preko leta, viški pa za zalogo preko nove zime.
V takem vzdušju se pri ljudeh prebudi tudi želja po spoznavanju novih doživetij. Ja tudi našim članom DI Kranjska Gora se je prebudila želja po spoznavanju drugih krajev, drugih običajev in navad.
Devetnajstega aprila smo se odpravili raziskovati Kozjansko, južni del Štajerske dežele. Zaradi nekdaj napačnih informacij se pri imenu Kozjansko, pri ljudeh ustvari popačena slika teh krajev. Kot, da so ti kraji nekje na robu, hiše majhni kočurij obrasle z raznovrstnim samorodnim drevjem, ljudje pa samo stari in sama revna otročijad.
Kakšna zmota, res jih je razvoj dolgo časa pustil v osami, kar pa se je sedaj pokazalo za napredek in ne zastoj. Pokrajina je kot valovita čudovita zelena žametna preproga. No o tem več v nadaljevanju. Vrnimo se na izhodišče današnjega izleta.
Današnji izlet smo pričeli kot vedno, v naši najbolj zahodni vasi v Ratečah. Ja Rateče, že od nekdaj znana Slovenska vas, verjetno se spomnite, ko so vas podučevali, od kot izvira Rateški rokopis. Rateški rokopis tudi Celovški rokopis je eden najzgodnejših jezikovnih spomenikov v slovenskem jeziku. Vsebuje očenaš, apostolsko vero in čaščeno Marijo (starejšo obliko molitve zdrava Marija).Nastal je v drugi polovici 14. stoletja, Rokopis je najbrž zapisal takratni nemški duhovnik. Zdaj ga hranijo v Celovcu v deželnem muzeju. Pa verjetno ga ni med vami, ki ne bi poznal Planice, če že za Rateče ni slišal.
Potnike smo pobirali vse do Mojstrane, znane lepe alpske vasice, ki je dala največ zimskošportnih olimpijcev. Vsa Evropa nima vasice, ki bi dala kar osemnajst prvorazrednih športnikov v zadnjih dobrih štiridesetih letih. Sedeži v avtobusu so bili vsi zasedeni in šofer je potegnil na magistralko, ki povezuje Rateče z Jesenicami. Ta cesta ima, verjetno edina edino posebnost v Sloveniji. Namreč upokojenci in vsi, ki imajo zobne proteze, na tem odceku od Rateč do Jesenic ne smejo govoriti, ker jim zaradi slabega neravnega cestišča lahko izpadejo zobne proteze. Tudi spodaj podpisani ima zobno protezo, zato je čas vožnje do Žirovnice modro molčal in vi tako ne boste izvedeli nič novega iz Jesenic.
Verjetno ima tudi voznik zobno protezo, ker vse skozi molči, le nogo tišči na plin, da smo že tik pred našo Gorenjsko prestolnico Kranjem, kjer smo zapustili avtocesto in se podali proti Domžalam in Trojanam, kjer je bil načrtovan prvi postanek. O Trojanah mislim, da ni potrebno veliko besed. Stari zapisi v katastrski mapi povedo, da je bil lastnik davnega leta 1849 prednik rodbine Konjšek. Tradicijo gostilne še danes nadaljuje eden od potomcev, kot družinsko podjetje Leto 1961 je prelomno leto, ker se prične najprej občasna, v letu 1962 pa že vsakodnevna izdelava in prodaja sladice, ki postane simbol ter zaščitni znak podjetja. To je znameniti trojanski krof. Tudi mi smo si jih privoščili.
Iz Trojan pa nas pot pelje mimo nekdaj znanih, sedaj pa propadajočih, Medijskih toplic, katere je omenil že leta 1689 v knjigi Slava Vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor. Nadaljujemo mimo rudnikov Zagorja, Trbovelj in Hrastnika, bolj znanih po imenu Zasavski revirji. Že drvimo mimo nesrečnih Rimskih Toplic ter zanimivega Zidanega Mosta proti Sevnici. Želeli smo si ogledati sevniški grad, pa zaradi vstopnine 6,00 € na osebo, smo namero opustili. Pač naši dohodki take vstopnine ne prenesejo, posebno ne, če je na ogled tako malo zanimivosti, kot jih nudijo na sevniškem gradu.
Že se vzpenjamo proti Planini pri Sevnici, kje se obrnemo proti vzhodu do Pilštanja. Pilštanj je majhno naselje na zahodnem obrobju Kozjanskega hribovja Prvič se omenja leta 1404. Nekdaj je bila razvita obrt kamnoseštvo, lončarstvo, sušenje drnul ter »izdelovanje drnulovca, žganja s posebnim okusom«. Pilštanj sestavlja gručasto jedro. Novi trg na nizkem slemenu Trg Pilštanj se nahaja med dvema vrhovoma, na katerih vrhovih sta razvalini nekdanjih gradov. Razvalina gradu Pilštanj se prvič omenja leta 963. Na nasproti vzpetini pa je stal, danes tudi razvalina, grad Hartenštajn. Za čas turških vpadov je bila na Pilštanju obveščevalna postaja, ki je s kresovi opozarjala okolico na nevarnost. Po legendi naj bi se na gradu Pilštanj rodila Sveta Ema Krška, cerkev Svetega Mihaela pa se prvič omenja leta 1167.
Od tu je samo streljaj do našega cilja. Pot nas vodi mimo središča Kozjanskega, Kozje in naprej v vas Zdole, kjer nas že čaka osebje kmetije Pirševega izletniškega turizma. Tu je bil drugi del današnjega izleta. Spoznali smo domačo kuhinjo in pokušali pridelek iz domačega vinograda. Za zabavo je skrbel harmonikar iz okolice, znan po igranju melodij iz teh krajev. Prijetno popoldne smo preživeli, mnogo videli in slišali, marsikaj primerjali z razmerami pri nas in ugotovili, da na tem koncu življenje teče bolj počasi, bolj umirjeno, brez dirke za blagostanjem in v sožitju vseh od narave do ljudi. Primerjava z nami je žal, skoraj ne mogoča.
Kot vedno je tudi tokrat lepega dne konec in odpravili smo se na zadnji del izleta, to je vračanje proti domu. Pot nas vodi skozi Kozje, Senovo in Brestanico, do vasice Studenec v občini Sevnica, kjer smo naredili pri gostilni Janc, kratek postanek. Od tu pa je samo še nekaj km in že smo na avtocesti, ki nas mimo Ljubljane, Jesenic pripelje v našo Zgornjesavsko dolino.
Lep dan je za nami, z veliko novih spoznanj in doživetij, kar je bil tudi cilj današnje rajže. Zopet se oglasim konec aprila, ko vam bom opisal, kako smo se imeli v Madžarskih toplicah, do takrat pa samo še pozdrav.
Predsednik DI
Jože Zupančič