DI Kranjska Gora: Je človek stroj ali samo deluje, kot stroj?

Za izhodišče naj uporabim nekaj trditev o stroju. »Če stroju ne nudite pravega goriva«, ne bo deloval, »če stroj ni prav podmazan« tudi ne bo deloval ali »če stroj ni pravilno postavljen ter napačno in preveč obremenjen, tudi ne bo deloval. Iz teh trditev lahko ugotovimo, da ima tudi stroj določene zahteve, ne glede iz česa in kako je sestavljen ali bolje narejen!

Kaj pa človek, to Božje stvarjenje? Tudi pri tem »stroju« so za dobro delovanje zahtevani posebni pogoji in omejitve. Na prvo mesto seveda moramo postaviti pravo hrano (gorivo), pa še časovno mora biti pravilno razporejena. Tudi mazanje človeškega stroja, da ne hidrira, mora biti tudi pravo in v pravih količinah.

Človeku je narava določila samo eno in edino tekočino za mazanje, to je voda. Toda človeški stroj si je tisočletjih obstoja dovolil izdelati tudi drugačne tekočine in napitke, da o mešanicah hrane, ki je daleč od naravne ne pišem. Res, oboje je lahko samo za kratek čas naše gorivo. V večjih količinah in po daljši uporabi pa je vse to strup, ki človeški stroj uničuje.

Obstaja pa ena bistvena razlika med človekom in strojem. Stroj rabi gorivo in mazanje samo ko deluje. Kaj pa človek? tu pa je že zaznati veliko razliko. Ne bom pisal o teh razlikah, ker jih vsi dobro poznamo in se jih zavedamo.

Posebna razlika med železnim, iz človeške strani ustvarjenim strojem in človekom je gibanje. Stroj je v gibanju, ko ga vključimo in v mirovanju, ko ga izključimo, ne glede na dolžino izključenosti bo s pritiskom na stikalo stroj stekel in zopet deloval. Človek, pa je ustvarjen za gibanje ne glede na življenjsko dobo. Brez gibanja zboli ali celo umre, to pa je bistvena razlika med naravnim strojem človekom in strojem, katerega smo ustvarili ljudje.

V preteklosti se o gibanju ali delovanju ni veliko govorilo, če pa se je, je bilo govora o grozni utrujenosti. Skozi zgodovino človeštva je bilo popolnoma naravno, da se je človek cele dneve in vse življenje gibal, ko je lovil za hrano, če je hotel preživeti. O gibanju za zabavo ali o potrebi za ohranitev kondicije nisem v zgodovinskih zapisih zaznal kakšnih zabeležk, razen pri vojaških ustrojih.

Kaj pa danes? Ja, rekreacija, telovadba, ali treniranje določenega dela telesa je enako potrebna, kot gorivo za delovanje in tekočina za mazanje. Potujemo sede ali celo leže, tudi delamo v večini primerov sede, sede spremljamo zabavo pred računalniki in TV, tudi s prijatelji, znanci in sosedi se pogovarjamo globoko sedeči v fotelju. Nakupujemo, kar bi lahko enačil z lovom, tudi lagodno, npr če trgovina nima parkirišča se odpravimo drugam v drugo trgovino, kar sede za volanom. Kar težko je najti opravilo, ki nas pripravi v fizično gibanje. Mogoče pa ! Največkrat vložen napor v fizično delovanje je, ko uporabljamo žlico ali vilice ali nož ali vse troje skupaj. Ja, vse skupaj je ironično, je pa dejstvo!

Moj namen je ugotoviti kako in zakaj člani naših društev invalidov danes potrebujemo fizično gibanje. To dejstvo smo v društvu zaznali že pred ustanovitvijo društva. Kajti vzrok ustanavljanja društva, pa naj bo katero koli, je da se nekaj dogaja, nekaj deluje.
Fizično delovanje članov našega društva lahko strnemo v treh - štirih besedah, kar pa je daleč od realnosti delovanja našega društva. Že v akte, ki so pogoj za delovanje smo zapisali da je:
«Namen društva je ugotavljanje, zagovarjanje in zadovoljevanje posebnih potreb delovnih invalidov in oseb s telesno okvaro…….«. Če to pravniško definicijo prevedem v nam razumljiv jezik, bi to bilo moč prebrati nekako takole: Društvo je sestavljeno iz oseb s posebnimi potrebami, katerim je nujno organizirati skupno fizično delovanje, ali kot fizično telesno gibanje.

V društvu v ta namen posvečamo skoraj 90% svojih aktivnosti. V to štejem sprehode po naravi, smučanje tek na smučeh, balinanje, rusko kegljanje, pikado, plavanje v zaprtih in odprtih bazenih, skupno športno udejstvovanje, seveda po zmožnostih posameznika in še mnogo drugih načinov razgibavanja. V vseh naštetih panogah pa strmimo da se naše telo le toliko obremeni, da se pošteno oznoji in rahlo utrudi ter, da se vse to dogaja v naravi daleč stran od urbanih površin. Prav posebno skrb pa posvečamo pohodom v naravo. Ti pohodi so različno dolgi od deset do petnajst km v obe smeri, odvisno od težavnostne stopnje vzpona ali razgibanosti terena. Pohode delimo tudi na pomladne in jesenske ter poletne. Spomladni so krajši, ker članstvo nima še kondicije, poletni se prilagajajo vremenu (vročini). Jesenski pa so pohodi tudi daljši zaradi prijetnosti biti v naravi in pa za nabiranje kondicije za dolge zimske dni.

V društvu pripravimo najmanj en pohod na mesec. Pohodi so dobro obiskane akcije. Če navedem število udeležbe na pohodih, ki se giblje od 35 do 65 članov. Se pa zadnje čase udeležba veča, kar mi sporoča dve zadevi. Da so člani zavedajo potrebe take rekreacije, da smo vedno prijetna družba in da je izbira težavnosti in zanimivih ciljev pravilna. Drugo sporočilo, pa je namenjeno meni organizatorju, da bo potrebno več narediti na varnosti, kajti obvladati kolono dolg sto in več metrov ni mačji kašelj, še posebej, če se ozremo okoli sebe in vidimo, da nam promet vdira v najbolj skrite kotičke odmaknjene narave.

Je pa res, da smo za tako številčnost morali nekaj narediti. Npr:. po vsakem pohodu se zberemo na druženju, začnemo ga z malico, ki jo več ali manj nam prispevajo sponzorji in dobrotniki društva. Predvsem druženja so postala že kar samoumevna, nekaj brez česar se več ne more organizirati nobene akcije. Velja pa pripomniti, da na pohodih niso vedno eni in isti člani, tudi pohodi so organizirani na več med seboj oddaljenih krajih, razporejeni po vseh krajih naše občine.

Ja, tudi problemi obstajajo v društvu, kljub mnogim priznanjem, da smo eno najbolj delujočih društev v občini. Zadnje čase se v društvu pojavlja nekaj nastopačev, ki ne vedo kako bi vlekli ročno in omejevali nekatere prednosti, ki jih pridobivajo pohodniki in nekateri športi. Če povem drugače, po zdisovsko, imamo nekaj »mariborčanov« in nekaj »metličanov« v IO. Moje delo kot predsednika je v nadaljevanju težko predvidljivo, vsaj z moje strani, kjer se v takem vzdušju ne vidim več kot predsednik društva. Zelo cenim zdravo kritiko, ki je vir izboljšanja stanja, nikakor pa ne prenesem kritizerstva, še posebej ne od ljudi, ki jih ni videti pri nobenem delu, pri nobeni akciji, bi bili pa radi funkcionarji v društvu, pa čeprav se zavedajo, da so skrajno nepriljubljeni med članstvom.

Zadnji pohod, namenjen oznojitvi telesa smo organizirali danes v dolžini cca deset km. Udeležba vredna zapisa, 42 udeležencev presenetljivo glede na toplo, da ne rečem vroče vreme. Počutje enkratno, vse v superlativih, bi lahko zapisal. Ko to vse skupaj vržem na vago, bi lahko izbrisal predzadnji odstavek, pa ga ne bom, naj se ve, da smo si različni.

Vam dragi bralec pa do naslednjega četrtka, ko vam opišem kako smo se imeli na izletu v Prlekiji, pa le še lep pozdrav.

Predsednik DI 
Jože Zupančič