DI Kranjska Gora: Pohod v Martuljek

Res, doma je najlepše, ampak v naravi ni nič manj lepo.

Mesec je mimo in mi smo zopet na pohodu po naravi. Tokrat smo si izbrali, na prvi pogled nič kaj atraktivno pot, katera nima ne vzponov ne padcev, ves čas nas vodi po levem bregu naše najdaljše reke Save, od vasi Gozd Martuljka do Kranjske Gore. Le tisti, ki to pot prehodi ugotovi, da ima sprehod po njej posebni čar iz več razlogov. Ves čas nas spremlja veselo žuborenje vode tu še kar čiste reke, razgledi na naše Julijce se spreminjajo s vsakim korakom, vsak korak prinaša drugačno sliko gorskih kulis, lepši pogled na Julijce. No o tem več kasneje.

Nekaj besed bi rad posvetil vasici iz katere se podajamo na pohod. Vasica ima zelo pestro zgodovino in še lepšo lokacijo pod vršaci Julijskih Alp. Gozd Martuljek je razpotegnjena alpska vasica, v dolini med Karavankami in Julijskimi Alpami, katere staro ime je Rute. Leži na obeh bregovih reke Save Dolinke. Iz naselja se odpira prečudovit pogled na Špikovo skupino samih dvatisočakov. Skupina je del Julijcev, katerih vrhovi se z navpičnimi stenami spuščajo prav v Zgornjesavsko dolino. Veličasten je pogled na kamnito piramido z imenom Špik, ki daje vasici prav poseben čar in nepozabne alpske vedute. Pod ostenjem Špikove skupine sta dve krnici, nastali v času ledenika v teh krajih. Iz pod mogočne skale »Za Akom« priteče potok Martuljek in se v treh etapah v slapu spušča čez 110 m visoko steno z imenom Zgornji Martuljkov slap. Od tu struga s potočkom nadaljuje svojo pot proti dolini skozi planino Jesenje, kjer stoji stara Finžgarjeva kapela, poleg nje pa spomenik ponesrečenim alpinistom, gornikom in planincem tega predela, nekoliko nižje Lipovčeva koča. Potoček nato pade čez 50 m visoko steno, kot spodnji Martuljkov slap. Iz pod slapa se voda razlije po prodnati strugi v 400 m dolgo in ozko, v kamen vrezano sotesko, Martuljški Vindgar. Soteska je, zaradi krušečega kamenja, za obiske turistov že nekaj časa zaprta. Kaže, pa da ne bo več dolgo in bodo njene lepote zopet dostopne našim obiskovalcem. Toliko o prelepi alpski vasici Rute, od koder smo začeli naš avgustovski pohod.

Pot nas vodi pretežno ob vodi, ki človeku daje s svojim žuborenjem energijo, da te kar poživi. Že v izhodišču prečimo čez mostič na severno stran Save, kjer se ob vodi vije stezica v senci obvodnih dreves, pa vse eno dopušča prečudovite poglede na Julijce. Po dobrem kilometru in pol pridemo do opustelega zaselka Frtalja. Tu vse od polovice dvajsetega stoletja že ni domačinov. Razlogov je več, med drugimi je bilo tu zelo težko življenje in težak dostop preko Save, ki je ob večjih deževjih v tem delu še vedno hudournik, ki odnaša ali odlaga material in spreminja strugo. Danes tu v opustelem zaselku kraljujeta dva wikendaša iz Ljubljane.

Le streljaj naprej pridemo do sotočja, kjer se Pišnica izliva v Savo. Z vsakim naslednjim korakom se nam odpira prekrasen pogled proti jugu, na dolini Male in Velike Pišnice. Lahko bi zapisal kar Kekčevih dolin. Tu so nastale zgodbe o pastirčku Kekcu, Mojci, Kosobrinu, Rožletu ter smo na pogled hudobnim Bedacem in zeliščarki teti Pehti. Tem junakom, naše, vaše in še mnogim naslednjih rodovom junakom mladosti, je vdihnil večno življenje naš rojak Josip Vandot *15.01.1884 v Kranjski Gori, † 11.07.1944, Trnjanski Kuti, Hrvaška. Napisal je še množico drugih povesti, a le o Kekcu so najbolj odmevne in jih je moč videti tudi v treh filmskih upodobitvah.

Pozornemu pohodniku bosta pogled pritegnila dva vršaca, Razor in njegov desni sosed Prisank s svojim naravnim oknom (in ne Prisojnik kot ga nekateri napačno naslavljajo!). Obe mogočni gori tvorita izjemo naravno alpsko kuliso, pod katero se vsak dan v živo odvijajo nove in nove Kekčeve dogodivščine. Vsem priporočam, da si ogledate Kekčevo deželo v živo, to bo dan sreče, dan katerega vam ni treba zapisati, ampak, se vam bo vtisnil neizbrisno v spomin.

Le streljaj od tu proti Vršiču so zbrani spomini na tragedijo človeške nečimrnosti, na prvo svetovno vojno in na trpljenje nič krivih ruskih ujetnikov. Katerim tristotim, prave številke nesrečnežev ni moč ugotoviti, je tu narava in človeška žlehtnoba povzročala neizmerno trpljenje ter jim v snežnem plazu na surov način vzela življenje. Spomini na ta žalostni dogodek so ujeti v preprosti arhitekturi Ruske pravoslavne cerkvice, postavljene najbolj zahodno v Evropski uniji, ki nemo opozarja nove in nove rodove na nesmisel vojnih gorja, žal do sedaj neuspešno.

Le nekaj krakov naprej, od sotočja Save in Pišnice, se nam pokažejo obrisi Kranjske Gore, središča Zgornjesavske doline in sedeža občine Kranjska Gora. Zgodovina Kranjske Gore (staro ime »Marija na belem produ«) je sorazmerno kratka v primerjavi z ostalimi kraji v dolini. Začne se šele proti sredini 14. stoletja. Takrat so pastirji iz Ziljske doline iskali pašo za svoje črede in si izbrali našo dolino z obilico tekoče vode. Za dobro pašo so pričeli krčiti gozdove in jih spreminjati v pašnike ter v kmetijska zemljišča. S tem so bili ustvarjeni pogoji za stalno naselitev. Naseljencev se je prijel naziv Borovci, zaradi množice gozdnega borovca.

Prva svetovna vojna je kraju dala še strateško pomembnost, ko so ruski ujetniki gradili in vzdrževali vojaško cesto čez prelaz Vršič v dolino Soče. Ime turistično središče je kraju prinesla šele izgradnja povezovalne železnice med Jesenicami in Trbižem leta 1870, pa ne takoj po izgradnji, temveč šele z nastopom dvajsetega stoletja. Železnico je gradil cesar Franc Jožef leta 1870, leta 1966 pa ukinil tudi nekakšen cesar Josip Broz. Prvotni turistični razvoj Kranjske Gore se je najprej razvijal v poletni klimatski center. Začetni turistični programi so sloneli predvsem na alpinizmu in pohodništvu. Da danes to lahko razumemo, se moramo miselno preseliti v tiste čase, konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja, ko ni bilo še elektrike, žičnic in prometnic ter avto prometa. Edini promet, kateri se je takrat odvijal, pa še ta poredko, je bila železnica.

Danes je v Kranjski Gori okoli starega arhitekturno, zgodovinsko ter v Alpskem stilu grajenega zanimivega vaškega jedra nastal nov turistični del naselja. Tu so zgrajeni hoteli visoke kategorije s prenočišči, rekreacijski objekti, trgovsko središče, žičnice, igralnica. Žal pa domačini skoraj nimamo več vpliva na razvoj doline in turizma, katerega diktira finančna aristokracija, ki pa nima nobenega posluha za ohranitev domače alpske arhitekture, značilnega domačega dialekta in poznane prijaznosti domačinov. Kraj postaja naselje mrzlih postelj, kot se reče apartmajem, ki se, če se, koristijo le nekaj dni na leto. Kranjska gora je zadnja leta poznana tudi po angleškem izrazu »For Sale« namesto naše lepe besede »Prodam«, kajti vse je naprodaj, le kupcev ni več, vsaj tistih s cvenkom ne!

Tako, po dveh urah smo prispeli v opisani turistični biser Zgornjesavske doline. Tu zopet prečimo reko Savo, ki pa bi ji preje rekel potoček kot reka. Po treh kilometrih od izvira je še vedno brez prilivov razen potočka Krotnjek v Podkorenu. Od tu se le še sprehodimo mimo prelepega novega doma starostnikov, malo naprej žalostno in onemoglo stoji star Porentov dom za katerega nima nihče posluha, da bi mu vrnil nekdanji blišč in slavo še iz Kraljevine Jugoslavije, ko sta z hotelom Erika orala ledino turistične ponudbe Kranjske Gore, žalostno da je kaj.

In že smo pred lepo v starem stilu zgrajeno gostilno Martin, kjer smo preživeli naš sklepni del pohoda, to je družabno srečanje. Kot vedno tudi danes smo preživeli prelep dan in prijetno druženje, katero se je potegnilo v večerne ure.

To bi bilo za danes vse, le še pozdrav do naslednjega javljanja, ko si bomo ogledovali najstarejše Slovensko mesto Ptuj in se družili na turistični kmetiji Amur v Bodkovcih.

Predsednik DI
Jože Zupančič