DI Kranjska Gora: Romanje na Višarje

Obisk Svetih Višarji, nekoč pobožna želja našik vernikov.

V preteklem devetnajstem in dvajsetem stoletju je imel skoraj vsak prebivalec Slovenije, nasproti danes, zelo skromne želje. Ali gledamo to iz vidika prehrane ali oblačenja, enako tudi pri bivalnih pogojih. Le da je imel za sproti, da je svojo družino skromno preživel. Kranjce, kot so na splošno radi poimenovali prebivalce dežele Slovenije smo bili od nekdaj osebno skromni in ponižni drug do drugega.

V tistih davnih časih pa je pri vsakem našem prebivalcu tlela tiha želja, vsaj enkrat v življenju obiskati eno od romarskih središč, ki jih pa ni bilo na pretek, kjer so bila oddaljena od naših domov in postavljena vedno na vzpetinah ali celo gorah, pa še dostop do njih je bil običajno dolg in težak. Taka središča so bila dosegljiva peš ali z vprego, kasneje pa z vlakom, za katerega kupiti karto pa ni bilo denarja. Pa tudi oblast in za današnje čase skoraj neverjetno, tudi cerkev je bila temu skrajno nenaklonjena. Oblasti so rade posegale po ukinitvi določenih romarskih središč. Cerkev pa ni premogla toliko enotnosti, da bi na novo vznikla romarska središča, kratko malo priznala. Pa tudi svetovne morije, prva in druga svetovna vojna in novo oblikovane države so ovirale taka romanja.

Kasneje pa je v socialistični Jugoslaviji bilo romanje, kar z dekretom prepovedano, pa tudi to ni posameznika odvrnilo, da ne bi od časa do časa obiskal vsaj bližnje romarsko središče.

V naših Gorenjskih krajih sta dva taka središča. Višarje, 1792 nad morjem, že od leta 1360 priljubljeno romarsko središče treh narodov Furlanov, Germanov in Slovanov, danes pa jim pravijo božja pot Evrope. Naše Brezje pa so priznane, kot romarska pot, šele dobro stoletje, v bistvu šele po prvi svetovni moriji, ko so Višarje ostale za novo oblikovano mejo med kraljevino Jugoslavijo in kraljevino Italijo.

V naših krajih so Višarje, kot verski romarski center bile zopet aktualne po sprejetih osimskih sporazumih, ko so klešče komunizma začele popuščati tudi pri verski svobodi. Pa vseeno ni šlo gladko in množično kot nekoč.

Po slovenski osamosvojitvi in sprejemu Slovenije v evropski klub, ko so padle meje med državami EU so se pokazale večje možnosti, da brez omejevanja lahko zopet obiskujemo naše Višarje. Ja naše, kajti tu je naravna tromeja Slovanov, Germanov in Furlanov, šele zadnje čase dodajajo še, Italijanov, kateri pa so se tu pričeli naseljevati šele po končani prvi svetovni vojni.

V tem času, ko so bile Višarje priprte, da ne rečem zaprte, so ljudje dobili vrednoto zaposlitve, delo v industriji, trgovini, turizmu in še kje in tako ni bilo moč odpotovati, kadar bi se komu zljubilo. Pa še nekaj je ljudi odvračalo. Do deset let nazaj so bile Višarje dostopne samo peš. Tako vodi na goro z več strani več poti, nobena pa ni prav kratka, vse se vrti nekje od treh do štirih ur hoje v strmi breg, kjer se grizeš v svoja lastna kolena. Višarje so pridobile na novi veljavi šele v zadnjem času, ko so do vrha potegnili gondolsko žičnico in ob njej zgradili smučarski center. Takoj za tem se je začel obisk Višarij povečevati skozi celo leto. Pozimi jih obiskujejo smučarski zanesenjaki in rekreativci, od pomladi do jeseni pa ljudje potrebni duhovne podpore ob Marijinem oltarju ali pa kot gorniki in obiskovalci zahodnih Alp.

Obisk tega visoko gorskega svetišča ima pa še mnogo drugih čarov. Z izgradnjo žičnice na Višarje, je dana možnost obiska tega romarskega kraja tudi bolehnim in invalidnim osebam, kateri to možnost v velikem številu tudi koristijo. Vsakokrat ko obiščem ta kraj vedno srečam kakšnega starega znanca s katerim se že nisva videla »sto let«. V lepem vremenu se vrh Višarij pokaže vsa lepota v razgledu po bližnji in daljni okolici zahodnih nekoč slovenskih Alp. Pogled seže tudi vse tja na Slovensko Koroško, katero smo izgubili na nepoštenem plebiscitu po prvi svetovni vojni.

V našem društvu je zadnje leta kar pravilo, da v zadnjem vikendu meseca avgusta, vedno na četrtek, obiščemo Svete Višarje. Za obisk ali romanje se običajno odloči nekje do sto članov, kateri s svojim obiskom svetih Višarij na Marijin oltar ali Višarski Kraljici Evrope, položimo svojo zahvalo za darovano zdravje, za dobro letino, za srečen zakon in vse mogoče druge osebne potrebe, ter se priporočimo Mariji za vse dobro tudi v naprej.

Zadnje čase sem po raznih dolžnostih veliko med ljudmi in kaj zaznavam? Grozno nezadovoljstvo, v nobeni stvari ni nobene vrednote več, ki bi bila ljudem všeč, vse je brez vrednosti, ničesar ni več dobrega. Vedno in za vse najdemo krivce zunaj nas, vedno so krivi drugi, običajno politiki ali naši nadrejeni, sami nismo nikoli nič krivi. Naše delo je »brez napak« in najboljše? Na družabnem področju smo prestopili nevarno mejo z miselnostjo, da smo si sami zadosti, da ne potrebujemo ne soseda, ne sovaščana, ne sodelavca, skratka nikogar in da vsi ti našteti in še drugi nas ogrožajo. Tako smo postali zaverovani v sebe, da je že kar narcisoidno. Iz naroda naprednih in marljivih ljudi postajamo narod nezadovoljnežev, kritizerjev, egoistov, materialistov in pesimistov. Možnost prestopiti to pesimistično gledanje okoli sebe je samo v starem Slovenskem pregovoru, »prvo pometaj doma pred svojim pragom, šele potem se odpravi k sosedu«.

Današnji obisk tega svetega kraja pa ima tudi v smislu že omenjene družabnosti in sožitja med različnimi ljudmi in narodi veliko vrednoto. Tukaj se vse dogaja v treh jezikih, Slovensko, Nemško in Italijansko. Ni važno katerega od teh jezikov govoriš, tu te vsi, kateri tu gor prihajajo ali delajo, razumejo. Res, dan katerega tu preživiš, človeku položi v naročje videnje, da le ni vse tako črno, kot si običajno slikamo medsebojne odnose. Moja želja je, da bi zmogli tudi doma vzpostaviti take prijetne in prijateljske odnose, da se med seboj spoštujemo, čeprav imamo različne svetovne nazore. Zato bi bilo prav, da naredimo vse kar je v naši moči, da bodo nas naši zanamci imeli v mislih kot prednike, kateri so bili skromni in ponižni in prijazni drug do drugega.

V takem in sličnem vzdušju je minil naš čas namenjen obisku tega starega romarskega središča in stičišča teh narodov. Upam, da smo si z našim obiskom sami sebi pokazali in dokazali, da nismo pozabili na vrednote, katere so nam v zibel položili naši predniki in dedki ter naši starši in da jih je potrebno in vredno ter povsod negovati in nadgrajevati s strpnostjo do drugačnih in drugače razmišljajočih.

Toliko za danes. Se slišimo zopet v septembru, z izleta naših težkih invalidov, do takrat pa lep pozdrav.

Predsednik DI
Jože Zupančič