DI Kranjska Gora: Kaj prinaša december

To je čas, ko je vse v pričakovanju, otroci pričakujejo Miklavža, smučarji sneg, kmetje mraz, trgovci veliko kupcev, uslužbenci trinajsto plačo itd.. Vsi skupaj pa pričakujemo nekaj novega, čeprav včasih niti ne znamo opredeliti, kaj naj bi to bilo, želimo le da se nekaj spremeni.

Med Slovenci se je za mesec december že kar ukoreninil izraz »Advent« ali prihod. Vsi skupaj smo v pričakovanju praznikov, ki naj bi svet spremenili na bolje. Ta čas je nekako izpolnjen z veliko pričakovanja, izrečenih je toliko dobrih želja, da če bi se vse uresničile, ne vem kaj bi z blagostanjem, ki bi nastalo.

December pa je mesec obdarovanja. Sebe običajno obdarimo z mislijo, da bomo boljši kot doslej, otrokom smo nasuli daril, kot da smo veletrgovci, svojce in prijatelje razvajamo z vsemi mogočimi darili, med katere spadajo tudi zadeve, katerih nihče ne potrebuje.

Pri vsem tem me ne moti obdarovanje, praznovanje in mogoče malo pretiravanja, skrbi me odklop od resničnosti. Veliko ljudi poznam, ki se v tem času pred prazniki obnašajo v svoji zapravljivosti, kot da bo konec sveta, ne pa prihod Božiča in Novega leta. Resnično pozabijo na realnost trenutka, da je to samo neka navidezna prelomnica, prelomnica v glavah, nikakor pa ne prelomnica, ko bi zavrgli vse slabo in zamenjali zavrženo z nečim boljšim. Ko že omenjam glavo, vem da nekatere zaradi ne zaznavanja realnosti, celi januar ali pa še veliko dlje boli glava. Za to bolezen pa ni zdravila, razen zdrave kmečke pameti.

Vse se premalo zavedamo, kako pomembno je, da se v tem norem mesecu in v adventu ustavimo, razmislimo o svojem življenju ter svojem odnosu do drugih. Je čas, ko naj pomislimo kakšno je bilo naše življenje v iztekajočem letu. Je tudi čas načrtovanja, ko si želimo začrtati novo smer svojega življenja in sklenemo, kako bomo boljši, kot doslej. Pravzaprav je to čas ali bolje rečeno priprava na jutri, na bodočnost, da ne bomo drugačni samo ta trenutek, ta čas, ampak tudi ves prihajajoči čas.

Tu me pa prešine misel, ali pa si nismo to isto obljubili že lani, pred lani in verjetno že mnogo krat prej? Če strnem ta odstavek v eno skupno točko, lahko ugotovim, kako imamo kratek in slab spomin, ker vsako leto ob tem času počenjamo eno in isto. V kolikor to krivdo malo porazdelim med nas, je jasno, da smo zelo slabi v zgledih, katere naj bi prenesli na mlajše bodoče zanamce.

Ko se takole pogovarjam z drugimi, tudi našimi člani kmalu ugotovim, da smo si v svojih dejanjih skoraj enaki. Ja, vse mogoče obljube si sedaj v adventu postavljamo od katerih se skoraj nobena kasneje ne uresničuje.

Toliko za uvod v naše društveno praznovanje in silvestrovanje, katero imamo vedno nekje v sredini decembra, ali sredini najbolj norega meseca v letu. Kot že vrsto let, se je tudi letos ne tako majhna skupina članov odločila, da si skupaj nekje izven domačega okolja pripravimo proslavo ob zaključku leta. Tu si prijateljsko potegnemo črto pod delovanje društva v tekočem letu, se pogovarjamo o planih za prihajajoče leto. Vse to druženje in pogovori so na spontani ravni, nič obvezujočega in zaukazanega. Nam udeležencem je veliko do teh druženj. Že misel, da bomo preživeli dan in večer med znanci in prijatelji, človeka stimulira in mu da pričakovanje v smislu nekaj veselega, prijetnega ter z nekaj novimi spoznanji.

Letos smo za to praznovanje slovesa od starega leta ali če hočete Silvestrovanje izbrali majhno štajersko podeželsko vas Loče in turistično kmetijo Lopan. Čar izletniške kmetije Lopan je v tem, da leži v neposredni bližini avtoceste, ki povezuje Celje z Mariborom. Poleg tega pritegne tudi domača kmečka kulinarična ponudba. Ali pa sadni kruh kot je sladica, ki jo lahko tudi kupite, prav tako lahko domov odnesete še zasko, ocvirke, vino in borovničevec.

Slabih enajst km južno v zaselku Uniše je rojstni dom častitega škofa Antona Martina Slomška. Bil je duhovnik, škof, reformator, narodni buditelj, učitelj, pisec in pesnik. Od 30. maja 1846 je bil škof lavantinske škofije, in sicer tisti, ki je njen sedež prenesel v Maribor in s tem utemeljil severno mejo slovenstva. Malo stran si lahko ogledate ruševine Žičke kartuzije z najstarejšo gostilno na slovenskem, Gastuž iz leta 1467, kjer goste strežejo že skoraj od Kolumbovih časov. No v takem okolju praznovati slovo od starega in čakati Novo leto je pa res nekaj kar si samo poželiš.

Ob prihodu na kmetijo so nas pričakali vsi člani mlade družine, ki kmetijo in turizem na kmetiji tudi vodijo. Poleg njih je nas pričakal tudi harmonikar, ki je skozi ves večer vabil na plesišče, kjer se je plesalo skoraj tako, kot je plesal Ljubljanski povodni mož julija 1547, na Starem trgu v Ljubljani ter ugrabil razuzdanko Urško Šeferjevo in z njo planil v Ljubljanico. Tudi kmetija Loparjevih ima naslov Stari trg, le da ta ni v Ljubljani ampak v Ločah.

Današnje slovo od starega leta, bo nam vsem ostalo dolgo v spominu. Odlična strežba, okusna in domača hrana, skratka vse od domačega pridelka. Kako drugače ugotavljati, ko je vsa vesela družba, kot ena družina. Skozi ves večer so bile salve smeha ob pripovedovanju vse mogočih šal in dovtipov. Harmonikar je tudi namazan z vsemi žavbami in poln raznih družabnih igric, ki so nam popestrile večer. Kot se za silvestrovanje spodobi smo ob polnoči ugasnili luči, si nazdravili s šampanjcem, voščili drug drugemu vse dobro.

Res, ko takole opazujem družbo se človeku prav milo stori, ko vidiš kako malo je potrebno vložiti, da so ljudje srečni, da pozabijo tiste osebne težave. Njih obrazi kažejo prav drugo sliko, kot, da so to drugi ne ti isti s katerimi smo se dopoldan odpeljali od doma.

Po vsem dogajanju okoli polnoči nas vse povabi gospodinja še na kislo juho, da se razmere v želočkih stabilizirajo pred odhodom, na ne tako kratko pot proti domu.

Le še pozdrav gostiteljem in harmonikarju in že se družba umiri na sedežih avtobusa, le nekateri bi še kar prepevali in zabavali druge, pa tudi ti kmalu omagajo in razen mene ter voznika počasi vse enakomerna vožnja zaziba v spanec.

Če ne bi prestavljali ure nazaj, bi se ob prihodu domov že šajnalo gor proti vrhovom naših lepih Alp. Le še pozdrav zbujenim in že se razhajamo vsak sebi domov.

Za letos, pa tudi vam dragi bralec, vse najboljše za zaključek leta in vse dobro v Novem letu.

Predsednik DI
Jože Zupančič