DI Kranjska Gora: Gorenjci na Dolenjskem

Kranjskogorci pri Dolenjcih!

Mogoče bi današnje poročilo lahko začel z besedami. Kranjskogorci so vrnili obisk Dolenjcem, za njihov obisk na prireditvah na pokalu Vitranc in poletih v Planici. Pa to ne gre kar tako. Za to bom moj zapis današnjega izleta DI Kranjska Gora po Dolenjski začel drugje.

   Kdo se ne spomni naših učiteljev v osnovni šoli, kateri so nam vbijali v glavo, da smo nekoč živeli v državi Avstroogrski, bolj natančno v Kranjski deželi, ja prav s poudarkom na Deželi Kranjski, sestavljena iz pokrajin Dolenjske, Notranjske in Gorenjske. Danes v šolah, o tem skoraj ne poučujejo več. Gorenjci in Dolenjci imajo veliko več skupnega, kot bi mogoče kdo pomislil, glede na raznolikost narave, načina življenja in danih možnosti. V teh dneh je opazna razlika le ta, da je Dolenjska že v cvetoči pomladi in našo Gorenjsko, kjer zima še kar vztraja, a ko se vrnemo jo bomo pregnali.

   Za Dolenjsko se je v preteklosti uporabljalo še ime Spodnja ali Dolenja Kranjska. Dežela Kranjska, katera se je raztezala od Rateč po nekdanji Avstrijski meji do Jezerskega in nazaj za Trojanami in mimo Izlak do reke Save ter nadaljuje po strugi Save do Gorjancev, naprej po Gorjancih do reke Kolpe in po njej do Osilnice ter do Snežnika. Tu se meja obrne proti severu in za Blokami, ali drugače povedano po zahodni strani Notranjske in Polhograjskih dolomitov, po tako znani Rupnikovi liniji in Soriški planini proti južnim goram Bohinja. Od tu po južni strani Julijskih Alp preko Triglava na Vršič ter do Jalovca in nazaj v Rateče.

   Danes se ta zgodovinska Kranjska dežela, neuradno deli na več regij. In sicer; Gorenjsko, Ljubljansko kotlino, Dolenjsko, Belo Krajino in Notranjsko. Pa še eno značilnost moram omeniti. Dežela Kranjska je ostala v celoti Slovenska, vse ostale dežele so izgubile dele svojih nekdanjih površin v sosednjih državah Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške.

   No tole pisanje sem namenil večino posvetiti Dolenjski, ki je danes tudi naš cilj izleta. Vsak, kateremu omeniš Dolenjsko mu skozi misli stečejo slike mehke gričevnate pokrajine, z belimi cerkvicami na vrhovih, po pobočjih pa je vse zasajeno s trto, vmes pa postavljene lične zidanice polne cvička. Veliko jih pomisli tudi na dva velika mojstra diatonične harmonike, na nepozabnega Lojzeta Slaka in Henčka. Vse to je res, je pa veliko premalo, da bi lahko rekel, ja to je Dolenjska. V tej pokrajini srečaš tako značilnosti Alp (Gorjanci, Kočevska), Panoski svet (Krško polje) Notranjska s Suho Krajino pa kot (Dinarsko gorstvo) vse to pa je več ali manj poraščeno s kvalitetnimi gozdovi. Vrhove gričev in Holmov pa ne krasijo samo cerkvice, temveč tudi srednjeveški gradovi, kateri pa so žal po drugi svetovni vojni padli pri novi oblasti v nemilost in jih je večino že v ruševinah. Temu opisu pa je nujno dodati tudi dejstvo, da je Dolenjska poleg Gorenjske, dala največje literarne ustvarjalce, kateri so kdaj koli soustvarjali v Slovenskem jeziku.

   Nemogoče je na tako majhnem prostoru, kot mi je odmerjen našteti vse značilnosti današnje Dolenjske. Poseben pečat ji dajejo že omenjene cerkvice, kamnite hiše, kašče, zidanice, vinogradi, kozolci, posebno tako imenovani toplarji, številne jame, vrtače, steljniki in pečine ter prireditve kot so novomeška Cvičkarija, Belokranjsko Jurjevanje in mnoge druge prireditve. Zgodovino pokrajine dopolnjujejo arheološka najdišča in izkopanine, dokaz temu je tudi, da prestolnico Dolenjske Novo Mesto imenujejo »mesto situl«.

   Novo Mesto je kulturno, izobraževalno in gospodarsko središče regije. Po zadnjih statističnih podatkih je Dolenjska med gospodarsko najuspešnejšimi regijami v Sloveniji. Kdo ne ve za tovarno Zdravil Krka, tovarno avtomobilov Revoz, tovarno avtodomov in avto prikolic Adria, pa jedrsko elektrarno Krško. Da ne omenjam Dolenjskih in Šmarjeških in Čateških Toplic, zelene lepotice Krke. Kočevsko-ribniško zaznamujejo domača obrt, suha roba in lončarstvo vsako leto predstavljeno na Ribniškem sejmu. Da značilnosti dolenjske kulinarike ne omenjam, katero moraš zaliti z posebnežem med vini to je Cvičkom, kateremu v svetu ni enakega.

   Dolenjska pa ni samo Novo mesto, pokrajino zaznamujejo še kraji, Kočevje, Grosuplje, Krško, Trebnje. Metlika, Črnomelj, Ribnica, Brežice, Šentjernej intd.

   Naš današnji izlet smo pričeli, tako kot vseh do sedanjih stoosemindvajset v mojem enajst letnem vodenju društva, v Ratečah. Udeleženci so vstopali vse do Jesenic, ko je bil avtobus zaseden. Od tu, do Ljubljane je vsem nam tako znana pot, da sem v tem času udeležence raje obveščal o delu v društvu, o načrtih društva, kot pa o pokrajini skozi katero smo drveli proti našemu cilju. Samo še mimo prestolnice, kjer se menjajo naše vlade hitreje, kot mi iz društva odhajamo na izlete, se popeljemo in že se odpre dežela, katero sem opisoval v zgornjih vrsticah.

   Samo še nekaj dolgih levih in desnih ovinkov in že smo v Trebnjem, kraju, ki raste hitreje kot drugi kraji v Slovenji. Mlada perspektivna industrija, nova usmerjenost v turizem, dobra infrastruktura, visoka kulturna in izobražena mladina narekujejo v kraju energijo hitremu razvoju. Naš postanek v Trebnjem je bil bolj bežne narave, le na jutranjo kavico smo se zapeljali v hotelski kompleks Galaksija.

   Od tu do Novega mesta je le dober streljaj in že smo na dvorišču tovarne farmacevtskih izdelkov Krka Novo Mesto. Tukaj so imeli že vse pripravljeno za naš prihod. Za začetek smo si ogledali film o kompleksu na katerem stoji tovarna in o njihovih izdelkih. Da bi si lahko fizično ogledali tovarno in njihovo proizvodnjo bi rabili mesec dni, ne pa urico in pol kolikor smo imeli na razpolago. Vse kar so nam pokazali, od filma in nekaj prikaza proizvodnje, da človeku vsaj malo vpogleda v gigantsko velik kompleks, pa naj si ga zamislimo po teritorialnem ali proizvodnem smislu.

   Le še zahvalimo se osebju, ki nas je gostilo in že smo na poti našemu drugemu cilju gradu Otočec. Grad smo si ogledali le bolj od zunaj. Notranjščina je namenjena gostinstvu visokega ranga, ki pa za naše žepe ne pride v poštev, recimo navadno kosilo stane samo 55,00 € intd. Po ogledu gradu pa smo nadaljevali proti našemu zadnjemu cilju, Šentjerneju, bolj natančno Majzlovi zidanici v Vrbovcih, čisto blizu bolj znanih Pletarij.

   Tu nas je že čakal z nabrito harmoniko gospod Slavko in družabni del izleta se je lahko začel. Scenarij družabnega dela je vseboval kosilo, spoznavanje kako in s česa nastaja cviček, kako se ga neguje, pred odhodom

pa še Dolenjsko večerjo, da nam cviček ne pregloda želodca. Vmes pa veliko plesa, zabave, dobrih vicev in salve smeha, kar pomaga, da glava pozabi na težave, ki so nas pestile pred izletom in nas bodo po izletu pričakale doma. Je pa dejstvo, da bodo lažje rešljive, ker smo vmes z izletom naredili dobro pavzo in spočili telo in dušo.

Nikoli ne bom razumel, da ima čas vedno dve ali več hitrosti, različno kaj počnemo. Čas ob zabavi teče tako hitro, da je naše druženje minilo, kot trenutek življenja kovaške iskrice, ki se skoraj istočasno rodi in umre.

   Minil je dan, ki bo ostal v spominih in nam lepšal dni še v prihodnosti. Mrak in noč sta prekrila pokrajino, ko smo se poslavljali od gostiteljev ter se podali na pot. Pogled skozi okno avtobusa na zvezdnato nebo in snežno bele planine sta nam pričarala vso lepoto moje, vaše in naše domovine, nam Gorenjcem, pa je pogled sporočal, da smo doma. Še slovo od sotrpinov in že smo se razšli vsak na svoje.

Dragi bralci bodite blaženi v teh pomladnih dneh in se odpočite, dokler me ne prime želja po pisanju in popisovanju, kako smo se imeli na aprilskih počitnicah na Madžarskem.

Predsednik DI:
Jože Zupančič