DI Kranjska Gora: Vandranje iz Rut v Borovško ves
Mogoče še ne veste od kod beseda „vandranje“. Lahko,da je tole odgovor. Za čas delovanja obrtniških cehov je vajenec, danes bi rekli učenec v gospodarstvu, po zaključku vajenške dobe dobil naziv pomočnika. Da pa je lahko opravljal svojo obrt, pa je moral opraviti mojstrski izpit. Do tega mojstrskega izpita pa je moral prevandrati, kar nekajletno dodatno učno pot kot pomočnik pri različnih mojstrih. To se je imenovalo VANDRANJE. Šele potem „vandranju“ je lahko pomočnik zaprosil za polaganje mojstrskega izpita in to le takrat, če so vsi mojstri (danes mentorij) pri katerih se je izpopolnjeval, rekli JA. Še danes se velikokrat sliši, lej ga, vandara od enega dela do drugega, pa nikjer nima obstanka. Zato se danes lahko vprašamo. Kakšne imamo mojstre obrti? A o tem nekoč drugič.
Danes vam nameravam opisati naše vandranje iz Rut (Gozd Martuljka) do Borovške vesi (Kranjske Gore). Na to ne tako dolgo pot, ampal polno lepot, se je podalo 21 članov DI občine Kranjska Gora prav na praznik Velikega Šmarna. Čeprav praznični dan, se nas je zbralo skoraj za en majhen avtobus. Doživeti Zgornjesavsko dolino na poseben, koristen in nepozaben način ni vsak dan prilika. Zgornjesavska dolina je polna lepih in odmaknjenih kotičkov. Tu živijo posebni ljudje s tradicijo turizma v srcih. Pa naj napišem nekaj besed o izhodišču in prizorišču današnjega vandranja.
Rute/Gozd Martuljek, je kar zgodba zase. V teh krajih, dokler se niso za stalno naselili, so nekoč samo pasli koroški pastirji. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so vas Rute, preimenovali po potoku Martuljek, v Gozd Martuljek. V vasi je kapela Marije Snežne. V začetku 20 stoletja je bilo v Rutah 19 mlinov in 4 žage, ukvarjali so se s kmetijstvom in spravilom lesa. Veliko je bilo tudi oglarskih kop za potrebe kovačij in fužin. Danes tega ni več, še sledov preteklosti ni več veliko. Vse te spremembe je skupaj z vaščani previharila Martuljkova ali Špikova skupina, (Kukova špica, 2427 m; Široka peč, 2497 m; Škrnatarica, 2458 m; Dovški križ, 2542 m; Oltar, 2621 m; Mala Ponca, 2502 m; Velika Ponca, 2602 m, Špik, 2472 m; Frdamane police, 2284 m). Ta del Julijcev, katerih vrhovi se v severnih stenah spuščajo prav v Zgornjesavsko dolino. Pogled na vitko skalno piramido Špika je poseben čar. Vas danes šteje nekje 1000 vaščanov na 750 mnm z zelo zdravilno klimo.
Pod ostenjem skupine sta dve ledeniški krnici "Za Akom" in "Pod srcem". Iz prve priteče potok Martuljek in sicer v slapu, ki se v treh delih spušča čez 110 m visoko steno, tako imenovani Zgornji Martuljkov slap. Potok teče proti dolini preko planine Jasenje, kjer stoji stara kapela, imenovana po graditelju duhovniku in pisatelju F.S.Finžgarju, nekoliko nižje pa Lipovčeva koča. Potok nato pade čez 50 m visoko steno v 400 m dolgo in ozko Martuljkovo sotesko.
Verjetno sem začel nekoliko nerodno naštevati, brez da bi opisal najprej dolino v kateri se vse te lepote nahajajo. Zgornjesavska dolina je Alpska dolina, po kateri teče reka Sava dolinka. Dolina se prične pri razvodju v Ratečah (n.m.v. 870 m) in konča pri Mostah (n.m.v. 560 m). Je naravno geografska meja med Julijskimi Alpami in Karavankami. Nastala je na osnovi tektonskega preloma, ki poteka po sredi doline. Današnja oblika doline so v največji meri posledica delovanja rek in ledenikov. Z obeh pogorij se v dolino priključujejo številne druge manjše alpske doline. Večji del te Zgornjesavske doline, vse do Hrušice je pod okriljem občine Kranjska Gora. Občina leži na severozahodu Slovenije, na tromeji z Avstrijo in Italijo, ob vznožju Julijskih Alp in Karavank, v ožjem severnem območju Triglavskega narodnega parka. Kranjska Gora je občinsko središče in največji kraj Zgornjesavske doline. Je tudi gorski turistični kraj in pomembno in svetovno znano zimskošportno središče. Okrog starega vaškega jedra je zrasel nov, turistični del naselja s hoteli, zasebnimi sobami in apartmaji, rekreacijskimi objekti in trgovskim središčem. Kraj se je prvotno imenoval Borovška ves in je bil poseljen s Slovenci s Koroškega. Od tod tudi trditev jezikoslovcev, da so narečja od Belce do Bele Peči Koroško narečje. V času, ko je nastajala Kranjska Gora, so bili gospodarji Gornjesavske doline Briksenški in Ortenburški grofje, pozneje pa so posest nasledili celjski grofje. Grof Friderik II. je leta 1431 dal postaviti grad Belo peč.
V času turških vpadov je bila zgrajena prva hiša v Srednjem vrhu, kjer so s kresom naznanjati prihod Turkov. Hiši se še danes reče pri "Merkeljnu" (od izraza merkati-paziti). Leta 1870 so odprli železniško progo Ljubljana-Rateče-Trbiž. Začetki turizma segajo v leto 1904. Najprej se je razvijal poletni turizem, pohodništvo in alpinizem, že med obema vojnama pa tudi zimski turizem, sankanje, skoki v Planici in smučanje. Danes ima občina Kranjska Gora 4.500 turističnih postelj v hotelih, zasebnih penzionih, apartmajih in zasebnih sobah. Osrednji kulturni spomenik je čudovita cerkev Marije Vnebovzete, zidane v poznogotskem slogu.
No toliko o tem od kot in kam smo namenjeni današnji pohodniki. Pot nas vodi ves čas, tukaj še ob rečici Savi in se vse skozi po malem vzpenja iz 750 mnm na 810 mnm. Prva omembe vredna zanimivost je kompleks novega na pogled lepega hotela Špik v Gozd Martuljku. Hotel je postavljen na prestižni lokaciji, ki je ni daleč na okoli, a žal je energetsko potraten in zato ekonomsko slabo učinkovit. Pustimo to lastnikom, da rešujejo, mi pa nadaljujemo po senčni stezi in levem bregu Save proti opuščeni vasici Frtalja, mimo katere je bil nekoč edini dostop v Srednji Vrh, vasice v Karavankah s prečudovitimi pogledi na Julijske Alpe.
Naslednja zanimivost ob naši poti je, kar nekaj manjših vodotokov/hudournikov s pobočja Karavank, ki imajo skozi vse leto enako količino vode. Stroka je ugotovila, da te vode prihajajo iz Velikega Kleka/Grossglocknerja. Tečejo v globinah pod Dravsko in Ziljsko dolino in na višini nekje do 1600 mnm v Karavankah privrejo na dan. Eden teh izvirov je tudi zajetje za kvalitetno pitno vodo za vasi Martuljek, Kranjsko Goro in Podkoren.
Kot zanimivost je tudi, da se Karavanke strmo spuščajo v strugo Save, tako, da je po nekaterih krajih steza že skoraj vsekana v brežino. Te strmine pa so sestavljene z ostanki ledenikov ali kasnejših melišč in vršaja, ki se je v tisočletjih prikotalil iz višjih predelov Karavank, sedaj pa je gosto poraščen s kvalitetnim smrekovim gozdom, razen tam kjer je le bilo možno s krčevino urediti kmetijska zemljišča.
Steza po kateri hodimo pa skoraj v celoti nudi izredne poglede na Julijske Alpe, res bolj iz mišje perspektive, ampak vredno pogleda, vsaj za nas nekatere, ki smo zaljubljeni v to zeleno s kamnitimi vrhovi naravno kuliso. Po dobri uri in pol prijetne hoje s poslušanjem žuborenja vode mase v strugi Save ter med naravnimi lepotami, smo prispeli v Kranjsko Goro, ki je v tem času na višku letne turistične sezone in zato je vsa razpoložljiva turistična ponudba polno zasedena.
Mogoče se bo med vami bralci kdo vprašal, pa čemu je namenjen tak sprehod, pa še tako množično obiskan. Animacija teh pohodov je enostavna, kot so vse rešitve zapletenih stvari v življenju. Ta način druženja ima veliko različnih dejavnikov s skupnim imenovalcem, ki je za člana društva z blagodejnim učinkom, zato tudi udeležba ne preseneča.
S temi akcijami člana zvabimo v družbo, v naravo, na svež zrak. Brez da bi ga silili se rekreira in obnavlja kondicijo in tako utrjuje svoje zdravje. V družbi se nehote sprosti, pozabi na osebne probleme. Pri članstvu skušamo pregnati tisto turobnost bivanja med štirimi stenami z ustaljenim ritmom in vsakdanjostjo, ki človeka peha v apatičnost in utrujajočo osamo, katera je vir vseh mogočih nejevolj, tudi bolezni če hočete. Da smo pri tem uspešni nam odgovarjajo že člani sami, ko zatrjujejo, da smo jih zvabili medse in družbo, ko so bili že prepričani, da sodijo med zapečkarje. Ali ni to uspeh, za katerega je potrebno reči, kapo dol.
Današnji dan smo zaključili tako, kot vse take akcije z druženjem v gostilni Maraton v Logu pri Kranjski Gori. Za zaključek, lahko zapišem, da sem zelo srečen človek, da si lahko ogledujem toliko srečnih ljudi na enem mestu. To je plačilo za vse težave vodenja društva, katero mi počasi preseda, glede na nove in nove zahteve državnih organov, kateri se ne zavedajo, kaj je civilna družba in kakšno mesto ima le ta v sestavi države. Oni so pač birokrati, ki so se v zadnjih letih namnožili, kot miši lanskega leta in vse kar naredijo z rokami, z ritjo porušijo ne zavedajoč tega, ali pa tudi se, kakšne nepotrebne težave povzročajo nam, delujočim v društvih.
Samo še pozdrav tistim, ki prebirate te vrstice, iz naše doline!
Predsednik DI:
Jože Zupančič