DI Kranjska Gora: V Planico za Planico
Kdor ne skače ..
Mi ga pa žingamo, zdaj v Planico mi gremo, že sliši se odmev: Skoči Jože, skoči Jože, skoči ne zamoči. Skočil bom skočil bom, saj sem pravi dec, da pokažem vam, da to je zame hec. A ko zares začelo se je, meni Jožu so se tresle noge, v glavi se mi zdaj vrti, publika pa naglas kriči: daj Jože, daj dec, to je zate hec. Skakalci so kot mladi orliči, ki letijo pod nebo, da slavo Planice v širni svet poneso. Pod Poncami, tam veselo se razlega smeh, sliši se v goro, glej športnih radosti dan pod Poncami zopet danes bo.
Če bi uporabil verze raznih avtorjev o Planici bi lahko sestavil takle miks kot je zgornji uvod. No, pa danes ne bo nič od skakanja, bo pa veliko smeha in radosti. Ker pa nisem ne pesnik in ne znan rimar, bom uporabil le moje besede, ki me navdušeno vodijo v Planico.
Verjamem, da vsi poznate in veste za Planico ter skakalnice, da pa je to ozka Alpska dolina dolga šest km, da se stene iz ozke doline dvigajo strmo visoko in še višje nad 2000 m, da se dolina konča s krnico Tamar in najlepšo goro v Julijskih Alpah Jalovcem, da dvesto metrov visoko v steni Krnice iz žive skale izvira Nadiža in takoj v dolini ponikne, na dan pride v Zelencih kot izvir reke Save, jih pa ve že veliko manj. No, pa to človek ne more zameriti. Tudi mene bi lahko vprašali kaj o vaših domačih lepotah, katerih je v naši mali in lepi domovini nebroj, pa bi samo zmigal z rameni in dejal, ne vem. Vidite tako je to, in prav je tako, da imamo vse življenje možnosti spoznati, da je povsod lepo, a doma je najlepše.
Toda za spoznavanje domačih lepot je potrebno vzeti pot pod noge in jo mahniti za nekaj časa kam v bolj oddaljene kraje, da ko se vrneš, spoznaš v kako lepem kraju živiš, kako je lepa domača glasba in klena beseda, še posebno v prigodah in v pogovorih med domačini. To izkušnjo bi morali doživeti vsi snobi, ki vedno vsemu domačemu in doma narejenemu ugovarjajo in je za njih tuje vse lepše in boljše. To pač zato, ker so nedorasli in so ostali na nivoju otrok, kot smo bili mi otroci in trdili, da je sosedova narabutana lesnika boljša od domačega žlahtnega jabolka. Pač otroška domišljija, ki pa je enaka snobovski z eno samo razliko. Otroška domišljija z leti mine, snob pa ostane snob vse življenje.
Tudi o naši lepi dolini Planice se včasih sliši kakšno opazko in pripombo naših obiskovalcev. Ko pa poslušam tujce, ki pridejo tisoč in več km samo, da vidijo Planico in skakalnice ter po pogledu na Planico nam govorijo, da se vse premalo zavedamo svojih lepot narave, ki nas obdaja. Ja, priti mora tujec in to od daleč, da nas spomni ter, da se šele takrat zavemo dejstva in vseh lepot slovenske pokrajine. Zase mirne vesti povem, da sem kar zaljubljen v naše slovenske kraje in ne bi jih menjal za vse bogastvo sveta. Stvarniku, kateri je pred milijoni let naredil svet, je za nastajanje Slovenije ostala samo še lepota in prijaznost ljudi, katere je ustvaril na tem prostoru.
No, da se vrnem v Planico in njeno zgodovino. Razen stvarnika, ki je ustvaril dolino je najbolj zaslužen, da so tukaj sploh skakalnice in sloves Planice v svetu, prav gotovo njen idejni oče Joso Gorec, član športnega kluba Ilirija. Tu sta še Ljubljančan Ivan Rožman in Idrijčan Stanko Blovdek, projektanta tako imenovane Blovdkove mojstrovine ter v sedemdesetih letih še brata Janez in Lado Gorišek, projektanta največje letalnice na svetu.
Vsi našteti so krivi, da sta v Planici postavljena dva mejnika. Prvi 1936, ko je človek prvič poletel čez 100 m (Sepp Bradl) in drugi mejnik 1994, ko je (Toni Nieminen) poletel čez 200 m. Prav tako se Planici šteje doseženih 43 svetovnih rekordov, 13 na Blovdkovi mojstrovini in 30 na letalnici bratov Gorišek. Ja suhoparni podatki, ki pa govorijo o nečem veličastnem športnem dosežku. Ali bomo videli še tretji mejnik Planice, leteti človeka 300 m? Ja, prepričan sem v to!
Danes je strmina, na katero so položene skakalnice eno samo gradbišče. Julija 2011 se je začela nova era Planice. Država je končno sprejela načrt preureditve Planice v Nordijski center Planica. Obnova bo trajala vse do leta 2014, ko bo nordijski center dokončan in urejen. V okviru projekta bodo zgrajeni; obnova pred nekaj leti porušene Blovdkove skakalnice v izvedbi s plastično oblogo, da bo napravo moč uporabljati skozi vse leto. Nova bo Čaplja, (sedanji servisni center), prostor za ogrevanje na vrhu Bloudkove in 90-metrske skakalnice ter na vrhu Goriškove letalnice, sodniški in TV stolp ob Bloudkovi skakalnici, tirno dvigalo ob otroških in mladinskih skakalnicah ter smučarsko tekaški poligon.
Zanimiva bo tudi obnova zaletišča letalnice. Le ta obnova bi se morala začeti takoj po koncu tekem svetovnega pokala 2013, kar naj bi pomenilo povečanje letalnice bratov Gorišek. Pripravljena pa naj bi bila že za tekme svetovnega pokala v poletih 2014. Pa bo??? Planico spremlja že od davnih prvih dni smola. Že davnega 1933 je nastal problem, ko domačini niso hoteli prodati zemlje. Zato je takratni rateški župnik Josip Lavtižar okrcal domačine, da naj vendarle dovolijo razvoj tega živinorejskega kraja. Problem se je ponovil leta 2010, ko tudi nekaj krajanov zopet ni hotelo prodati svoje zemlje za gradnjo Nordijskega centra. Tokrat ni bilo župnika Lavtižarja, je pa posegla država in teh nekaj lastnikov enostavno razlastninila, na kar je problem še zapletla pritožba na ustavno sodišče. Isti problem se je pojavil zopet pri obnovi zaletišča letalnice in to za vsega nekaj m2 nič vredne zemlje, katero zemljo, če ne bi bilo skakalnic niti podariti ne bi mogel nikomur. Razumi kdor more.
No, ta problem bodo rešili zato poklicani, mi pa se vrnimo na naš pohod v Planico. Ob napovedani uri ob gostišču UH v Ratečah se nas je zbralo 32 članov željnih gibanja po svežem zraku. Pot nas ni peljala naravnost v Planico, temveč smo si prvo ogledali vas Rateče, katero moderni urbanizem še ni izmaličil, kot Kranjsko Goro. Rateče me spominjajo na kakšno tirolsko vasico. Hiše in gospodarska poslopja so grajena iz materialov, katere je moč dobiti tu v naravi. Ravno prav je uporabljenega kamnitega materiala in enako lesa, da se človek počuti v naravnem okolju. Čeprav je vasica stisnjena in grajena v Alpskem stilu, pa je ob hišah še vedno sadni vrt in zelenjavna greda za sprotno uporabo. Okenske police in balkoni pa so polni cvetočih rož, največkrat že skoraj izumrlega Gorenjskega nageljna. Vasica se ponaša z dvema cerkvicama častitljivih starosti ter prijetnih oblik, da se kar stapljata z vasjo. Zob novejšega časa tudi ni pokvaril gostincev, ki strežejo še vedno v starih, a lepo vzdrževanih gostilnah, kjer je vedno moč naročiti žgance in zelje z ocvirki ter res domačo govejo juho, ki ni vrela v kalope ampak po receptu naši babic, da moraš sosedo vprašat ali res vre. V vasi je ohranjenih še kar nekaj črnih kuhinj, ki so priča tisočletni zgodovini vasi, enako kot Rateški rokopis.
Po ogledu vasice smo nadaljevali preko senožeti na bivšo traso železnice, ki sedaj služi za kolesarsko stezo. Med to kolesarsko stezo in vasjo se nahaja rateško močvirje, oziroma nizko barje. Domačini ga imenujejo Ledine in je izjemno bogat vodni svet. Nahaja se v dolinskem razvodju med rekama Savo in Ziljico, tik pred nekdanjim mednarodnim mejnim prehodom z Italijo.
Takoj, ko prečkamo kolesarsko stezo (traso bivše proge), to bi lahko označili tudi kot vhod v dolino Planice, se na pobočjih nad travnikom pojavijo obrisi nekdanjih prvih skakalnic. In tako naprej vse do športnega, sedaj že z vidnimi obrisi, Nordijskega centra Planica. Tu smo si ogledali zelo živahno gradbišče, ki je z naravo v okolici že značilno jesensko obarvano. Kaj gradbinci delajo sem pa opisal že v začetku.
Po ogledu smo se pričeli vračati v vas Rateče v gostilno UH, na drugi del današnjega pohoda. Doživeli in preživeli smo lep dan s prijetnim druženjem med enakimi. Taki dnevi so pravi balzam sprostitve, posebno za člane, ki preživljajo jesen življenja bolj v osami in si ne iščejo dnevne družbe. Mislim, da s takimi tedenskimi akcijami moramo nadaljevati, čeprav čas ni najbolj naklonjen takemu delu. Vprašanje pa je, ali je sploh kdaj bil?
To vprašanje prepuščam vam dragi bralci in si odgovorite sami, po lastni presoji.
Vse vas lepo pozdravljam iz naše Zgornjesavske doline, Jože
Predsednik DI
Jože Zupančič