DI Kranjska Gora: Pohod članov

Med pohodom za ohranjevanje zdravja smo obujali spomine na preteklost!

   Kakor različna in živopisna je naša življenjska preteklost, tako različne in raznovrstne so tudi posamezne pripovedi ali zgodbe krajev iz prelomnih obdobij preteklosti. Nekaj od teh zgodb Zgornjesavske preteklosti smo se spomnili današnji pohodniki v okolico Mojstrane. Naj omenim nekatere. Čeprav je Mojstrana majhen kraj, pa ima svoja prelomna obdobja, katera so usodno vplivala na razvoj kraja.

   Na nastanek kraja so pomembno vplivali Frajzinški škofje, kateri so to področje imeli v upravljanju in ga v desetem in enajstem stoletju pričeli naseljevati s svojimi podložniki iz takratne Bavarske. Ti so začeli načrtno krčiti gozdove, da so prišli do površin uporabnih za živinorejo in kmetijstvo. Prvi pogoj za obstanek in bivanje, pa je bil izpolnjen že v naravi, ko je bilo in je še danes v kraju izobilje čiste tekoče vode.

   Eno od naslednjih prelomnih obdobij se je začelo v 14. stoletju v nekaterih območjih zdajšnje Mojstrane. Uveljavljalo se je fužinarstvo in ostajalo v praksi v raznih oblikah vse obdobje do dvajsetega stoletja. Na nastanek in razvoj kraja je odločilno vplivalo tudi velika količina lesne mase in tekoče vode ter že omenjeno fužinarstvo, vse od konca 14. stoletja, ko so v bližini začeli kopati in taliti železovo rudo, kar se omenja v kroniki kraja že leta 1590. Fužinarstvo se je najbolj uveljavilo na področju sedanje vasi Mojstrana, ki se nahaja ob stiku Zgornjesavske doline s stransko dolino Vrata. Tudi ime kraja ima verjetno povezavo z fužinarstvom, “mojster” – Mojstrana.

Ravno tako novo prelomno obdobje se je začelo po zgraditvi Gorenjske železnice v letu 1870, ko je bilo fužinarstvo v kraju v zatonu in v združevanju v večjo železarsko družbo na Jesenicah. Od tu naprej je v Mojstrani približno 50 let delovala cementarna, ki je izkoriščala glino in kredo ob vhodu v dolino Vrat in Kot. Danes so od cementarne ostali le še podirajoči se betonski ostanki nekdaj mogočne napredne cementarne.

Naslednje prelomno obdobje je bil čas po prvi svetovni vojni, ko se je v kraju začelo delovanje turističnega razvoja. Mojstrana je pomembno izhodišče v tri čudovite doline, Kot, Vrata in Krma, skozi katere vodijo poti v Julijske Alpe in na naš simbol Triglav. Temu času je svoj doprinos prispeval tudi eden najbolj znanih Slovencev, župnik Jakob Aljaž (1845 - 1927). Naj spomnim, da je Mojstrana dobila že davnega leta 1938 najvišje priznanje takratne Kraljevine, za najbolj hitro in prestižno razvijajoče turistično naselje v vsej Kraljevini SHS.

Naslednja prelomnica je začela dobivati svoje obrise v času po drugi svetovni vojni, ko je tedanja oblast bila nenaklonjena turističnemu razvoju, temveč je prisegala le na industrijski razvoj, tudi že tako skromno kmetijstvo je dobilo od oblasti črno piko pri razvoju. Z gradnjo blokovnega naselja, na edino ravni kmetijski zemlji in priseljevanju delavcev iz Jeseniške železarne, so kraju vzeli kmečko in turistično dušo, ki si vse do danes ni opomogla.

V tistem času po drugi svetovni moriji je tu delovalo v malo širšem okolju 22 žagarskih obratov s 34 podnajemniki. Takratna oblast je vse to podržavila in nastala je lesno predelovalna industrija LIP. Domačini so se hočeš nočeš morali zaposliti v železarni ali pa v lesno predelovalni industriji. Pa tudi ta lesna panoga ni imela sreče, saj je tudi ta delovala samo nekako ali malo več kot 50 let. Kdo se ne spomni ISO-SPAN zidakov, pa industrijo seriskih notranjih, vhodnih in garažnih vrat, pa lip opažnih elementov, pa na stružnici oblikovanih postelj in še in še raznih izdelkov. Ja, je že tako, kdor vse dela in vse zna, običjano ne zna nič, zato je šlo tudi vse to v franže, bi rekli Zgornjesavci.

Mojstrana, ena najlepših Gorenjskih Alpskih vasic, je danes nekakšen bavbav s praznimi več hehtarjev velikimi industrijskimi halami, brez perspektive hitrega turističnega razvoja, ki je v teh krajih edini možni razvoj. Občina je sicer ustvarila možnosti v to smer razvoja, a kaj, ko obubožano gospodarstvo in obubožani domačini nimajo sredstev za velike vložke v turistične objekte, ki bi vasico popeljali v boljše čase. A tako čakanje je ubitno za kraj in širšo okolico. Perspektivni mladi kadri odhajajo, strostna meja prebivalstva se strmo dviga, tako da je težko predvideti, kaj bo prinesla bodočnost. Glede na sedanjo državo, ki grabi samo k sebi, kaže da na njo ne gre računati.

Nekako takole je potekalo razmišljanje in vračanje v spomine kraja, nas dvajset pohodnikov, ko smo korakali mimo opisanih praznih hal in degradiranih površin proti zaselku Pod Kepo, ki spada pod okrilje vasice Dovje.

Dovje je naselje z največ sonca v občini, potisnjeno v Karavanke, kjer pohodnik še vedno lahko občuduje dobro ohranjene kmečke vedute iz šestnajstega ali pa še starejšega datuma. Hiše in gospodarska poslopja so tako stisnjena skupaj, da se le peš lahko prebijaš skozi. Tukaj bi se lahko marsikaj naučili naši urbanisti, kako se varuje težko pridobljena zemlja, uporabna za kmetovanje. Svoj veliki pečat temu kraju je dal, že omenjeni dovški župnik Jakob Aljaž, ki je služboval na Dovjem od 1889 do smrti leta 1927, kateremu so v zahvalo vaščani pod vasjo ob magistralki postavili mogočen kip v njegovi “podobi”. Aljaž je bil v svojem času neverjetno napreden. Bil je narodnjak in zaveden Slovenec, kulturni animator, glasbenik, napreden kmetovalec. Dal je zgraditi enega prvih kulturnih domov v teh krajih. Na njegovo pobudo so zgradili vaški vodovod, ki še danes deluje. Kdo še ni slišal za Aljažev stolp vrh Triglava, za katerega postavitev je za en goldinar, od tedanje občine Dovje kupil sam vrh Triglava, na kateremu je po lastni zamisli in v lastni režiji postavil stolp, brez katerega si zdaj živeči Slovenci ne znamo predstavljati našega simbola Triglava. Za vse to in še več so mu današnji vaščani in krajani zelo zahvalni, tako da vsako leto konec avgusta prirejajo Aljaževe dneve.

Mi smo se danes sprehodili skozi vasico Dovje in se spustili na vzhodni strani v dolino, ki jo je oblikovala voda potoka Mlinca, ki priteče iz Karavank in se pod vasjo, ob največjem kampu v naši Zgornjesavski dolini, zlije v reko Savo. No, vsemu temu je nujno povedati, da vse skozi, ob vzpenjanju iz zaselka Pod Kepo, koračenju skozi Dovje ter spuščanju v dolino Mlince se pohodniku odpirajo enkratno zaobjeti pogledi na Triglav in okoliške vrhove. Ni se čuditi vzdihljaju mnogih turistov, da vaščani živijo v raju pod Triglavom, in ravno tako se ni čuditi mnogim zapisom o pravljičnih krajih s pogledom na Julijske Alpe.

No, današnji pohodniki smo tukaj v Kamnah, ob izlitju Mlince v Savo, nadaljevali po trasi nekdanje železniške proge pod severnimi obronki planote Mežakle proti Mojstrani. Še pogled na staro cerkvico posvečeno svetniku Klemenu in že smo ob izteku mojstranškega smučišča, ki zopet čaka jesen, da zapade snežna odeja in bo zopet vse v živžavu smučarjev.

Od tu pa je še dobra dva streljaja do gostišča Kot, kjer smo imeli zaključek pohoda in družabno srečanje še dolgo v popoldan, ki je v teh pomladnih dneh za take namene vsekakor prekratko.

Še ocena današnjega pohoda. Ravno dobrih pet, mogoče šest km je pravšnja dolžina pohoda, dobra družba in pogledi, ki so božali dušo, je tisto, kar nam članom DI v tretjem življenskem obdobju največkrat manjka. Zato se ni čuditi dobri udeležbi ter igrivosti in veliko smeha med udeleženci. Pomlad je čas, ko je nujno napolniti življenske baterije katere smo izpraznili za časa zime, ko je veliko manj možnosti sprehodov po naravi.

Mi, pa se sedaj v mislih že pripravljamo na majsko kresovanje, do takrat pa vsem vse lepo in veliko smeha ter dobre volje.

Predsednik DI: 
Jože Zupančič