DI Kranjska Gora: Pohod do Tofovega grabna
Zadnje čase posvečam nekaj več pozornosti pohodništvu, čisto iz preprostega vzroka, želim ugotoviti zakaj je zadnje čase ta panoga tako v porastu. Ne verjamete v povečanje? Ozrite se po oglasnih deskah ali vabilom v občilih, vsi vabijo na najmanj na bližnje vzpetine ali pa iz kraja v kraj. Ali pa, kar je zadnje čase že kar moda, po poteh raznih literarnih junakov ter borb naših očetov v vseh mogočih vojskah. Udeležba pa kar masovna, od otrok in srednje generacije, ne majhna pa niti udeležba starejših tretjega življenjskega obdobja. Velikokrat sem se spraševal, kaj je tu vzrok take množičnosti. Ne glede na težavnostno stopnjo pripravljenega pohoda, ki naj bi bila nekakšen kriterij za prijavo, je vedno znova in znova postavljena rekordna udeležba.
Sedaj se pa ozrimo samo deset let ter kako leto več nazaj, koliko je bilo pohodov v tistem času. Če odmislim pohod sto žensk na Triglav, pa od Litije do Čateža ter od Višnje gore do Muljave sem že naštel skoraj vse. V tistih, danes imenovanih dobrih časih, smo uporabljali le avtomobile in sem pa tja še kašen motor ali bolj redko tudi avtobus in vlak, o kolesu takrat še nismo jemali. Lahko bi rekel premikali smo se skoraj dobesedno le motorizirano, če bi bila speljana cesta bi se vozili tudi do WCja. Danes pa poslušam pogovore samo še o pohodih? Človek res ne ve, kaj naj izbere od tolike ponudbe in vabil na pohode, na vse mogoče konce in kraje naše lepe domovine.
Nisem strokovnjak za analize ali postavljanje diagnoz za udeležbo na teh pohodih, pa si upam trditi, da je prvi vzrok druženje. Ljudje hrepenimo po človeški bližini. Ljudem doma enostavno primanjkuje družabnosti. Kajti v okolici kjer živimo, je vse preveč egoizma in osamljenosti, enostavno ni tistega sosedstva, kot je bilo nekdaj. Ta se ne druži s sosedom, ker je ta manj izobražen, drugi se ne druži s sosedom, ker je ta reven kot cerkvena miš, tretji ne mara soseda, ker je kupil boljši avto in tako v nedogled. Na pohodu v tujih krajih pa te razlike zaradi ne poznanstva izginejo. Ni soseda, ki več ve, ni revnega, ker tja ni mogel priti in tisti z dobrim avtomobilom pa nima časa, ker v nedogled glonca pločevino, saj po nakupu prestiža mu ni ostalo za bencin.
No tako nekateri, drugi pa gledajo v naprej, da ima vsak pohod pozitiven vpliv na zdravje. Tukaj vidim v pohodništvu tudi zato priljubljeno panogo, ker gibanje po naravi in svežem zraku nam lahko pomaga do boljšega počutja ter pripomore do boljšega telesnega zdravja. Če tukaj povzamem stroko, katera govori, da redno gibanje po naravi krepi srce in ožilje, zmanjšuje nastanek bolezni in kroničnih težav z visokim pritiskom, manj sladkorne bolezni in td. Hkrati s pohodništvom pomagamo telesu, da se ne obloži s preveliko telesno maso ter povečuje fizično kondicijo. Nekateri strokovnjaki pa trdijo, da redno zahajanje v naravo podaljšuje celo življenjsko dobo človeka.
Pohodništvo ima tudi druge učinke. Taki ljudje gledajo na življenje bolj pozitivno in veselo ter si izboljšajo tudi svoje duševno stanje in umske sposobnosti, pomaga pa tudi k boljšemu spancu.
Pri pohodništvu skoraj ni finančnih vložkov. Danes že dolgo nič več ne vemo, kako je hoditi bos po naravi, zato za gibanje po naravi potrebujemo le primerno obuvalo, mogoče še nahrbtnik za malico z nekaj osvežilne pijače in rezervno perilo ter pohodne palice. Pri sprehodih v naravo so možnosti neomejene, le vedeti moramo, kaj in koliko je naše telo sposobno in nikoli ne smemo preko svojih sposobnosti. Med sprehodom, pohodom ali turo pa narava nam vrača s svojo neskončno lepoto, da lahko zadovoljimo našo, upam da še vedno, otroško radovednost, ter tako poskrbimo za sprostitev naše preobremenjenosti.
Pri nas v DI Kranjska Gora, to z gotovostjo trdim, pohodništvu posvečamo daleč največ svojega časa in energije, kajti zavedamo se, da je telesna neaktivnost največja sovražnica zdravja našega članstva. Vsak mesec ali še pogosteje se odpravimo na krajše pohode. Časovna dolžina pohoda je odvisna od več faktorjev in pogojev. Tu v Zgornjesavski dolini so neomejene možnosti uživanja v naravi, izbrati je potrebno le težavno stopnjo glede na udeležence, na letni čas in vremenske pogoje.
Današnji zapis je nastal zaradi pohoda članov DI v Tofov graben. Ja, vas že kar slišim, kje za vraga pa je to. Štart je v dolini sotočja velike in male Pišnice v Babi, danes Jasna pri Kranjski Gori ali literarno povedano, tam, kjer je Vandotov Kekec vriskal in pasel krave ter dražil Pehto in Bedan'ca. Cilj pa tik pod gozdno mejo, pod Špikovo skupino nad Martuljkom. Do tu je od nekdaj vodila lovska steza, kasneje gozdna vlaka, danes pa gozdna cesta, katera naj bi povezovala Jasno z Martuljkom, če ne bi eden od lastnikov preprečil gradnje mostu preko Tofovega grabna.
Na ta, 26 junija, ne tako zahteven pohod se nas je zbralo dvajset članov, željnih vdihavanja svežega in ne onesnaženega zraka. Sprva je pot, kar precej strma, kasneje pa se ves čas srednje vzpenja, kar pohodnikov niti ne moti, ker je ves čas v senci mogočnih dreves, tu še mešanega gozda. Po slabih dveh urah smo na cilju. Tu je že toliko visoko, da tudi tisti, ki v dolini ne znajo povedati smešnice, pripovedujejo vice kot stari planinci.
Po počitku se po isti poti počasi vračamo nazaj na izhodišče in od tu v Kranjsko Goro, kjer imamo v znani vaški gostilni še družabno srečanje vse tja v pozno popoldne. Po malo utrujeni vsi vesele in dobre volje se razidemo v prepričanju, da smo za svoje zdravje storili največ, kar lahko naredi posameznik sam sebi.
Vam, ki prebirate te vrstice pa želim veselo ne prevroče poletje z obilo dobrega počutja in lepo se imejte, pa veliko se smejte.
Predsednik DI:
Jože Zupančič