DI Kranjska Gora: oktobrski izlet

V četrtek 07. oktobra smo se člani DI kranjska gora namenili obiskati kraje na južnem delu Štajerske in severni del Dolenjske. Tudi tokrat je bil avtobus zaseden do zadnjega sedeža z udeleženci, katere veseli spoznavati svojo domovino na način z izletom.

Pot nas je vodila skozi Gorenjsko do občine Domžale, kjer smo zavili proti središču občine Moravče. Pot nas vodi po zanimivi pokrajini, katera se spušča iz visokih Savinjskih Alp proti dolenjskim gričkom. V tem okolju je v preteklosti prijokalo na svet kar nekaj pomembnih mož, kdo še ni slišal za pisatelja Frana Detela in matematika Jurija Vege. Če pa pogledamo novejša znana imena, pa prav gotovo vsi poznamo tudi Primoža Peterko, znanega skakalca. Iz te doline Moravč je tudi najkrajša pot do središča Slovenije, imenovanemu GEOSS na Vačah. Prav pri odcepu za Vače je dobro gostišče v vasi Vidrga, kjer se popotnik lahko odpočije in podpre. Tudi mi smo se tukaj ustavili na jutranji kavici.

Samo še nekaj ovinkov, kateri sledijo drobnemu potočku Kandrščica in že smo v Izlakah. Najbolj znani izvir termalne vode, danes imenovane in zapuščene Medijske toplice je omenjal in opisoval že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Resni začetki prvega okrevališča na Izlakah pa segajo v leto 1877, vrelec, kjer izvira termalna voda, s temperaturo 24 do 27 °C. Kraj je znan tudi po gradu, ki je bil last rodbine Valvasorjevih, kjer je Janez Vajkard Valvasor preživel otroštvo. Grad so med drugo svetovno vojno, jeseni 1944, razstrelili partizani. Leta 1990 je bila obnovljena grajska kapela, v kateri se nahaja grobnica družine Valvasor. Predvideva se, kar pa še ni potrjeno, da naj bi bili v njej med drugimi shranjeni tudi posmrtnimi ostanki Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednji kraj je Zagorje ob Savi, znan po rudniku premoga, še bolj pa po rojstnem kraju in zadnjem počivališču pokojnega predsednika Slovenije dr. Janeza Drnovška. Od tu se odpeljemo skozi »Farčnikovo kolonijo proti občini Trbovlje. Ozemlje občine Trbovlje se deli na manjši južni del in severni večji del, med njima tečeta dve infrastrukturi, to je reka Sava in železniška proga Ljubljana - Zidani most. Središče občine je mesto Trbovlje, ki se razteza po 5 km dolgi in 3 km široki dolini, obdani z obrobnimi bregovi. Zanimivost, ena od mnogih, je 360 m visok Trboveljski dimnik, najvišja zgradba v Sloveniji.

Samo malo naprej zavijemo nazaj preko Save in že je pred nami Hrastnik. Hrastnik je nastal sredi 19. st. v ozki dolini potoka Boben. Nastanek kraja je tesno povezan z začetki rudarjenja. Rjavi premog so pričeli kopati 1822. K še večjem razvoju pa je prispevala 1848 leta zgrajena železnica. Omogočila je izvoz premoga in postavitev steklarne in kemične tovarne 1860.

Nadaljujemo skozi vasico Dol pri Hrastniku in nekaj manjših zaselkov do ceste, ki povezuje Zidani most s Celjem. Naš cilj je Laško, znano po prireditvi »Pivo in cvetje«ter po še bolj znanem »Kozorogu« zaščitnem znaku odličnega Laškega piva.

Po lepo speljani cesti ob rek Savinji, ki zadnje čase dela sive lase prebivalcem laške doline s poplavami, se pripeljemo v središče spodnje Savinjske doline, v Celje. Že pred vstopom v mesto nas na vzpetini pozdravi stari celjski grad iz leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov. Celje je imelo med prvimi svojo gimnazijo, katera je bila ustanovljena leta 1808 in spada med najstarejše v Sloveniji. Danes je Celje moderno središče spodnje štajerske, ter tretje največje mesto v Sloveniji. Od tu se odpeljemo skozi Teharje, kraja žalostnih spominov na bližnjo preteklost, do majhnega mesteca Štore. To je naš prvi cilj na poti. Tu si ogledamo moderno proizvodnjo najnovejšega stavbnega pohištva firme STOPAR. Prijazno osebje nam razkaže svoje proizvode in obrate, kjer le te izdelujejo po najsodobnejši tehnologiji. Zanimivo in poučno, posebno za nas, ki prihajamo iz turističnih krajev, kjer nudimo ljudem – turistom počitek. Po ogledu se prijaznim gostiteljem zahvalimo in že hitimo proti mestu Šentjur, znanemu, po glasbenikih Ipavcih ter po škofu blaženem Martinu Antonu Slomšku, muzeju Južne železnice in še in še. Mestece Šentjur stoji na robu Kozjanskega parka. Tu se obrnemo proti jugu proti vasici Planina pri Sevnici, katero ime pa zavaja. Kraj spada pod občino Šentjur. Planina pri Sevnici je križišče cest proti Šentjurju, Rimskim Toplicam, Sevnici in Kozjem. Od tu pa je samo še nekaj deset minut do mesta Sevnica. Kraj se prvič pisno omenja leta 1275. Trške pravice je naselje pod istoimenskim gradom dobilo leta 1322, pravico do prirejanja sejmov leta 1513, do letnih živinskih sejmov pa leta 1783. Leta 1866 je bila tu ustanovljena prva čitalnica v Posavju, tri leta kasneje pa je bil tu tudi tabor, ki je podpiral zamisli Zedinjene Slovenije. Leta 1862 je bila tod speljana železniška proga.

Na hitro se od mesta poslovimo in zapeljemo proti našemi današnjemu cilju, majhni vasici Studenec v občini Sevnica. Mogoče se kdo vpraša, ja kaj pa je tukaj tako zanimivega. Ko prideš, kot popotnik v druge kraje je vse zanimivo, če imaš oči na pravem kraju. Za nas je v tej majhni vasici zanimiva stara gostilna pri Jancu. V prijetnem ambientu je bilo prijazno osebje naš gostitelj. Seveda moram omeniti tudi harmonikarja, brez katerega ni dobrega družabnega srečanja, ali kakor se v tem času moderno reče, ful dobro žuranje, upam da sem prav zapisal. Po dobrem kosilu, zalitim z dobrim domačim cvičkom, smo »žurali« dolgo tja v jesensko noč.

Vsemu lepemu in veselemu moraš narediti konec, ko je veselje na vrhu, da so potem spomini bolj živi na preživeto druženje. Tudi mi smo se poslovili od prijaznih gostincev in harmonikarja z obljubo, da se še srečamo.

Po nekaj kilometrih vožnje skozi vasice smo že na dolenjski avtocesti, katera nas pripelje v nekoč belo Ljubljano in mimo Kranja nazaj v našo lepo dolino. Samo še pozdrav in se po malo utrujeni razidemo na svoje domove. Prepričan sem, da smo preživeli lep in družaben dan, spoznali, kar nekaj zanimivih ljudi in krajev. Minil je dan, ki nam bo ostal dolgo v spominu.

Vsem, kateri prebirate te vrstice tudi želim zdravja in lepe jeseni.

Jože Zupančič
DI Kranjska Gora