MDDI Celje

Ko sem se zjutraj ozrla v nebo,

Ni bilo zvezd,

Ni bilo lune in sonce še ni pokukalo na plano,

sem se vprašala...

Ali še kdo zdaj, ta trenutek gleda v nebo v isto točko?

In premišljujem o življenju,

o omejitvi svobode...

Ja življenje...

Življenje je bol in je radost,

je sreča, trpljenje,

so vsponi in padci,

presenečenja, želje,...

Je jok in spet drugič veselje,

So dnevi,

ko letaš po zraku od sreče

in dnevi,

Zdravje, sreča, sonček in veselje so biseri, ki nam prinesejo v dušo blagostanje. Že nekaj časa je naše blagostanje okrnjeno. Način življenja je drugačen, spremembe v obnašanju so očitne. Pa vendar Dragi ljudje, vzemimo vse to v zakup in si naredimo življenje na nov način lep, prijeten, zanimiv… V času, ko ni bilo druženj, smo veliko klepetali med seboj, morda malo več brali knjige in se posamično srečevali. Pogrešali smo klepet ob kavi, pohod v skupinah in druženje. Dočakali smo in hitro smo izkoristili prilike.

Minevajo dnevi, tedni mi smo pa še vedno v strahu, da se ne okužimo, da ne zbolimo. Člani nas potrebujejo, želijo si druženj, pogovorov in osebnega stika. Pogrešajo veselje, ki ga pripravimo za njih ob petju, harmoniki in klepetanju.

“Na svetu si, da gledaš sonce.

Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš.
Ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli.
Ta svet je lep, če si človek do ljudi.